»Osrednja tema razstave je problematika pretiranosti, prenasičenosti, prenapihnjenosti sodobne družbe nasploh in umetniškega sistema še posebej, kar na drugi strani spremlja pomanjkanje vsebine in sploh kakršne koli snovi v nematerialnem smislu.«

»poznamo predvsem kot slikarja, ki v brezprostorje slikarskega platna naseljuje abstrahirane reminiscence predmetov, delov človeškega telesa ter nekakšnih hibridnih bitij. Ne izogiba se le jasnosti motiva, temveč tudi barv; čiste barve so pri njem redke«

»Verjamem, da sem zato razvil občutek za tovrstne vsebine, tudi za potrebe širšega kulturnega dialoga in umeščenosti v sodobno družbo.«

»Najprej sem dal stran človeško telo, ostali so samo glava in roke, pa nekaj časa le glava, potem pa je tudi glava začela dobivati neke vse bolj enostavne oblike, tako da sem se v neki točki približal abstrakciji, a sem videl, da mi tudi to ne leži povsem, zato sem sem tudi vrnil v figuraliko.«

»Sem pa v nekem trenutku prišel do točke, ko nisem več vedel, kako se sploh lotiti figure, in me je potegnilo v abstrakcijo.«

»Tako sta negotovost in nemir vdrla tudi v vizualni univerzum sicer introspektivnega slikarja, ki je v preteklosti pogosto raziskoval lastno individualno izkušnjo in osebne poetike, a jim je tokrat z barvnimi in motivnimi shemami pridružil bodisi ekspresivne bodisi zastrte elemente humorja, kritike, jeze in obupa.«

»Gre za pravo mešanico političnega komentarja, bizarnega balkanskega humorja in tragedije današnje potrošniške družbe.«

»V današnjem času je vse hitro, vsi smo ves čas v nekem pogonu, včasih pa se moramo malo ustaviti, usesti in sprostiti, saj v teh trenutkih po mojem dosežeš več, kot če si skozi v pogonu in se ne zavedaš več, kaj delaš in zakaj.«

»Edino, kar je gotovo, je to, kar si ti želiš. Lahko se prilagajaš, pa ni nujno, da uspe.«